V Evropi se pojavljajo insekti in plesni, ki jih nikoli prej ni bilo. Tiste žuželke, ki so se razmnoževale le enkrat na leto, se sedaj dva- ali celo trikrat.
Leto 2020 so Združeni narodi razglasili za Mednarodno leto zdravja rastlin. Rastline nam med drugim zagotavljajo dve od najosnovnejših dobrin, ki jih potrebujemo za življenje: hrano in kisik. Izobilje prehranske ponudbe se nam zdi samoumevno, pa ni. Svetovno prebivalstvo eksponentno raste, prav tako pa raste število škodljivcev in bolezni, ki uničujejo rastline ter s tem močno ogrožajo svetovno bilanco hrane. Svet je na preizkušnji, ali bomo ob novih trendih ukinjanja številnih sredstev za zdravljenje rastlin sploh še sposobni zavarovati lastno prehransko varnost, okolje, biotsko raznovrstnost, gospodarski razvoj in zmanjšati učinke klimatskih sprememb, ki jih lahko izničijo le zdrave rastline.
Generalna skupščina Združenih narodov je 20. decembra 2018 leto 2020 razglasila za Mednarodno leto zdravja rastlin (International Year of Plant Health). Glavna prizadevanja v letošnjem letu bodo usmerjena v ozaveščanje javnosti in odločevalcev o politikah, ki se navezujejo na pomen in nujnost varstva zdravja rastlin. Le tako bomo lahko dosegli zaveze iz mednarodne konvencije z naslovom Cilji trajnostnega razvoja, ki se v prvih dveh prioritetnih točkah nanaša na odpravo revščine in lakote v svetu. »Škodljivi organizmi in bolezni nimajo potnih listov niti ne upoštevajo zahtev za priseljevanje, zato je preprečevanje širjenja takih organizmov v veliki meri mednarodna odgovornost, ki zahteva sodelovanje vseh držav,« je izjavil Jari Leppä, nekdanji finski minister za kmetijstvo in gozdarstvo, ki je pri ZN že pred štirimi leti vložil predlog za razglasitev leta 2020 za mednarodno leto zdravja rastlin.
Povsod po svetu bodo pripravili na tisoče dogodkov na temo varstva in zdravja rastlin, vrh vsega pa bo Mednarodna konferenca o zdravju rastlin v mesecu oktobru. »Mednarodno leto zdravja rastlin je ključna pobuda za osvetlitev pomena zdravih rastlin, za izboljšanje varnosti hrane, za varstvo okolja in ohranjanje biotske raznovrstnosti ter za krepitev gospodarskega razvoja,« je poudaril Jingyuan Xia, visoki predstavnik Sekretariata Mednarodne konvencije za varstvo rastlin, in dodal: »Kljub naraščajočim vplivom škodljivih organizmov na rastline imamo omejene vire za reševanje tega problema. Upamo, da bo letošnja obeležitev sprožila obsežno svetovno sodelovanje pri podpori politik varstvu zdravja rastlin na vseh ravneh, in da bo vse to bistveno prispevalo k uresničevanju Ciljev trajnostnega razvoja.«
Ti cilji zajemajo tudi zaveze za trajnostno kmetijstvo in s tem za povečanje svetovne preskrbe s hrano, pri čemer je ključno prav preprečevanje širjenja bolezni rastlin in škodljivcev. S spodbujanjem globalno usklajenih in znanstveno utemeljenih fitosanitarnih ukrepov bi olajšali tudi gospodarski in trgovinski razvoj, nenazadnje pa bi se usklajeno in nadzorovano lahko uprli tudi novim tveganjem, ki jih prinašajo škodljivi organizmi, neposredno povezani s podnebnimi spremembami. Zaradi povišanih temperatur in zračne vlage v Evropi opažamo vedno več mikroorganizmov, ki prihajajo iz drugih delov sveta. Pojavljajo se insekti in plesni, ki jih nikoli prej ni bilo. Število razmnoževalnih ciklov žuželk se povečuje, tiste, ki so se razmnoževale le enkrat na leto, se sedaj dva- ali celo trikrat.
Podatki zadnjih znanstvenih raziskav kažejo, da se zaradi rastlinskih bolezni in škodljivcev vsako leto izgubi do 40 odstotkov prehranskih pridelkov. Svetovno gospodarstvo vsako leto samo zaradi bolezni rastlin utrpi gospodarsko škodo okoli 220 milijard ameriških dolarjev, zaradi invazivnih insektov pa še dodatnih 70 milijard. Zdrave rastline so temelj življenja, delovanja ekosistemov ter njihove varnosti in osnova za zagotavljanje zadostnih količin hrane. Škodljivi organizmi in bolezni uničujejo pridelke, zmanjšujejo razpoložljivost hrane ter zvišujejo njeno ceno. Trajnostno zdravje rastlin varuje okolje, gozdove ter biotsko raznovrstnost pred rastlinskimi škodljivimi organizmi, zmanjšuje učinke klimatskih sprememb in podpira napore za odpravo lakote, podhranjenosti in revščine v svetu.
Projekcije kažejo, da bo že v letu 2050 treba nahraniti devet milijard svetovnega prebivalstva. Ob dejstvu, da je 80 odstotkov človekove prehrane že zdaj rastlinske in da so prizadevanja za omejevanje živil živalskega izvora ter reje živali za prehrano zelo intenzivna, obstaja velika verjetnost (nevarnost), da bo hrane že kmalu zmanjkalo, ali pa bo za mnoge nedosegljiva dobrina. Vse močnejši in glasnejši so povsod po svetu namreč tudi t. i. ekološki lobiji, ki ne bi tolerirali nobenega sredstva za zaščito zdravja rastlin, za zdravljenje številnih, tudi za človekovo zdravje, nevarnih bolezni in škodljivcev, ki se z migracijami širijo z nezadržno hitrostjo. Vedeti moramo, da ekološka pridelava hrane v svetovnem merilu predstavlja le pet odstotkov, saj je hektarski donos bistveno nižji, kot ga lahko doseže sodobno kmetijstvo z uporabo fitofarmacevtskih sredstev (FFS) pod strogim nadzorom. Teh pa je iz leta v leto manj, še zlasti pa je do njih neprizanesljiva registracijska zakonodaja v državah Evropske unije. Za zatiranje določenih bolezni kmetje že nimajo na voljo nobenega učinkovitega preparata, mnogim še grozi odpoklic. Ampak, če določenih bolezni ne zdravimo, takšne rastline tvorijo številne toksine, ki tisočkrat bolj ogrožajo zdravje ljudi kot morebitni ostanki FFS v dovoljenih količinah.
Vemo, da v drugih delih sveta, od koder EU uvaža ogromne količine različnih vrst hrane, ne poznajo posebej strogih omejitev pri uporabi sredstev za zdravljenje rastlin. Mnoge raziskave kažejo, da celo pridelki iz tamkajšnje 'ekološke' pridelave pogosto vsebujejo višje koncentracije ostankov FFS kot hrana, ki je pri nas pridelana na konvencionalen način.
Tudi Slovenija ni rajski, deviški otok, kjer bi imeli hrane na pretek. Naša samooskrba je ena najslabših med državami EU. Z vsemi silami nam uspe pridelati le za slabih 40 odstotkov hrane za lastne potrebe, od tega je, tako kot povsod po svetu, le pet odstotkov ekološko pridelane. Kaj bo s Slovenci, če se, denimo, čez noč zaprejo meje? Bomo lačni? Bodo res že leta 2050 glavni vir človekove prehrane insekti in žuželke, kot že kažejo projekcijske raziskave mnogih uglednih inštitutov in univerz po svetu. Mačjo in pasjo hrano že delajo iz njih.
Že v prihodnjih 25 letih bo torej treba, po izračunih svetovne organizacije za kmetijstvo FAO, pridelati toliko hrane, kot smo je pridelali v zadnjih 10.000 letih skupaj, kar pa brez uporabe učinkovitih fitofarmacevtskih sredstev, zdravil, ki rastlinam omogočajo zdravo rast, ne bo mogoče. Za dosego teh ciljev bodo morale svetovne in evropske kmetijske politike bolj tvorno sodelovati z industrijo, ki proizvaja sredstva za zdravljenje rastlin, in znova premisliti o težnjah po ukinjanju rabe kemijskih sredstev za njihovo zaščito, ki so zlasti močne v Evropi. V Švici na primer, v nemški deželi Baden-Würtemmberg, na Bavarskem in še kje, poteka iniciativa za prepoved uporabe kemijskih sredstev, s pričakovanjem, da bi po letu 2035 njihovo uporabo popolnoma prepovedali.
»Opraviti imamo z zelo resnimi situacijami na ravni civilnih pobud, ki stremijo k popolni prepovedi sredstev za zaščito rastlin, čeprav večina ljudi o njih ne ve ničesar in nima nikakršnega kemijskega znanja, na podlagi katerega bi takšne ukrepe lahko presojali. Zahteve javnosti so seveda ukaz politiki in trgovini, ki se prilagaja po svoje,« razmišlja Renata Fras Peterlin, prokuristka GIZ fitofarmacije in nadaljuje: »Toda, javnost so tudi kmetje, ki se v zadnjih mesecih močno upirajo novim okoljskim smernicam in so proti prepovedi fitofarmacevtskih sredstev. Kmetje so na nogah v Nemčiji, Franciji, na Nizozemskem ... A njih je med prebivalstvom komaj dva odstotka, s stališča vlad so morda nepomembni volivci, vendar prav ta majhen odstotek skrbi za prehrano drugih 98 odstotkov ljudi. Neizmerna ponudba živil na prodajnih policah, ki jo zagotavljata ta dva odstotka kmetov, je za potrošnike samoumevna. Vprašanje pa je, kako dolgo še, kajti najbrž ne bo ostalo samo pri sloganu enega od nemških kmetov, ki je na svoj traktor pripel napis Brez kmetov ni piškotkov (Ohne Bauern - Keine Kekse), ker brez kmetov tudi kruha ne bo!«
Še manj kruha bo, če ti kmetje ne bodo imeli na voljo učinkovitih sredstev za varstvo rastlin, s katerimi bi se lahko uspešno borili proti številnim boleznim in škodljivcem, ki v zadnjem letu močno napadajo žita. »Mikotoksini fuzarioze, plesni, prizadenejo žita ter negativno vplivajo tako na zdravje ljudi kot živali oziroma so lahko vir alergijskih reakcij in celo zastrupitev. Prav žita pa za večji del človeštva predstavljajo prehransko bazo, kar pomeni, da ima razvoj plesni na njih lahko pogubne učinke na našo prehransko piramido. Trendi na trgu sredstev so nasploh zelo kompleksni, poleg sredstev naravnega izvora so tu še nove snovi z ugodnimi toksikološkimi in ekotoksikološkimi lastnostmi ter kombinacije kemijskih in naravnih sredstev. Proučujejo se rešitve brez ostankov, nove tehnologije žlahtnjenja, veliko se dela na razvoju novih sort, odpornosti, digitalizaciji, robotiki, vertikalnem kmetijstvu in celični proizvodnji hrane,« pojasnjuje Fras Peterlinova in dodaja: »Ampak kmetje imajo na voljo čedalje bolj omejen nabor izdelkov za zaščito rastlin. Za zdravljenje fuzarioz na žitih v letu ali dveh ne bomo imeli nobenega učinkovitega pripravka. Tako bomo ogrozili pridelek, ljudi pa izpostavili nevarnim toksinom teh gliv, ki povzročajo alergije.«
Sodobni postopki registracije sredstev za zdravje rastlin sledijo željam po varnosti, brez negativnih vplivov na okolje in zdravje ljudi, zato postajajo vse zahtevnejši. »Posebnost EU v primerjavi z drugimi deli sveta je v tem, da o registraciji aktivnih snovi, namesto stroke, čedalje bolj odloča politika, izgube registracij sredstev za zdravljenje rastlin pa so nepredvidljive. Na trg res prihajajo nove aktivne snovi, a njihovo število ne sledi hitrosti izgube števila obstoječih. Stroški razvoja ene same nove aktivne snovi zanašajo približno 280 milijonov evrov, postopek pa traja več kot enajst let,« poudarja Renata Fras Peterlin.
Leta 1993, na primer, je bilo na trgu sredstev za varstvo rastlin še skoraj tisoč aktivnih snovi, danes jih je le še 440. Bolj kot to skupno število pa je zanimivo število kemijskih sredstev. Omenjenega leta smo jih našteli 703, danes jih je skoraj dve tretjini manj, le še 267. Razvoj in uvajanje bioloških sredstev za zdravje rastlin ne bosta mogla nadomestiti izpada sintetičnih. »Bioloških sredstev je relativno malo, v splošnem je njihova učinkovitost nižja, njihova uporaba pa zahteva bistveno več znanja in vlaganj v samo tehnologijo pridelave rastlin. Prihodnost varstva rastlin je zelo negotova, prav takšno pa je tudi zagotavljanje ustreznih količin hrane za naraščajoče svetovno prebivalstvo,« pojasni sogovornica.
Zaradi rasti prebivalstva in slabo premišljenih preusmeritev pridelave hrane v absolutno ekološko bi se lahko zgodilo, da se bo prehranska krivulja prelomila in bo hrane zmanjkalo. Renata Fras Peterlin: »Do lepih in sijočih pridelkov, ki nam jih na brezhibnih fotografijah ponujajo reklamna sporočila trgovcev ter zdravstvene ustanove in inštituti, pristojni za varovanje zdravja, lahko pridemo le z uporabo ustreznih sredstev za zaščito rastlin in s kompleksnim agronomskih znanjem, od izbire semena, razvoja pravih sort, do agrotehničnih ukrepov ter upoštevanja spremenjenih klimatskih razmer in drugih rastnih pogojev. Ko smo v vlogi potrošnika, vsi vedno izbiramo najlepše plodove, ki nimajo pikic, brazgotin ali od žuželk požrtih listov.«